Z eno od motenj v duševnem zdravju naj bi se v določenem obdobju svojega življenja srečal vsak 4. prebivalec, torej gre za bolezen, ki je precej pogosta pa se jo kljub temu še vedno drži stigma. Zato tovrstne probleme veliko ljudi zadrži zase in o njih ne obvesti niti svojih prijateljev, kaj šele delodajalce. Duševne motnje in bolezni se pogosto pokažejo v obliki telesnih težav ali nespecifičnih simptomov zato so velikokrat odkrite pozno. Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja so duševne bolezni razlog za približno 2% obiskov zdravnika na primarni ravni, 2.7% obiskov na sekundarni ravni in 3.9% kot bolnišnično zdravljenje. Tovrstne motnje velikokrat pomenijo oviro pri človekovi delovni aktivnosti. Duševne posledice stresa se kažejo tako na telesni kot na duševni in vedenjski ravni. Oseba ima znižane mentalne in psihomotorne zmogljivosti, spremeni se telesna drža, gibanje, mimika ter izraz obraza. Opazi se okornost, počasnost, nemirnost in neadekvantnost v gibanju. Spremenita se ritem in globina dihanja in srca, pride do pojava suhih ust in občutka cmoka v grlu, prizadetemu lahko 'vzame' glas, vid ali sluh, ima težave pri odvajanju, prehranjevanju in spanju, pojavijo pa se tudi različne bolečine, krči in mravljinci.

ANKSIOZNA MOTNJA

Anksioznost je neprijetno čustvo, ki ga spremljajo podobni telesni in vedenjski simptomi kot sicer vse stresne situacije. Zdrava anksioznost temelji na reakciji boja ali bega in osebo pripravi do tega, da se sooči z nastalo situacijo. Bolezenska anksioznost pa ima enake telesne posledice vendar je vzrok le namišljen. Telo torej odreagira na namišljen stres, to pa vodi v razvoj dejanske bolezni.

Anksioznost sestavljajo občutki tesnobe, nelagodja, zaskrbljenosti, bojazni, strahu, dušenja in tiščanje v prsih, slabost, razbijanje srca, potenje, strah pred smrtjo,… in je najpogostejša med duševnimi motnjami. Simptome lahko vsakdo doživi drugače pa tudi oblik anksioznosti je več. Obstaja sedem osnovnih kategorij: generalizirana anksiozna motnja, socialna fobija, panična motnja, agorafobija, specifične fobije, post-travmatska stresna motnja ter obsesivno-kompulzivna motnja.

Napadi tesnobe se lahko pojavijo nenadno in na prvi pogled brez razloga, čeprav razlog vedno obstaja, saj obstaja nekaj, kar vas podzavestno jezi in spodbudi telo h reakciji. Ob napadu tesnobnosti gre za doživljanje irealnega strahu, torej za stanje, ki je strahu podobno po telesnih reakcijah, ki jih sproži. Posameznik je, ne da bi vedel zakaj, napet, lahko ga obliva pot, stiska ga v prsih in grlu, nabija mu srce, zmeden je, ne more se zbrati in se nasploh počuti zelo neprijetno. Poviša se stopnja zaskrbljenosti, negotovosti, bojazni ter razdražljivosti, vpliv pa se kaže tudi na spremembi psihomotornih akcij. Pojav tesnobe je torej tako psihično kot telesno občuten kot negativno stanje, ne pomeni pa nujno (še) povezanosti z boleznijo.

Anksioznost se lahko pojavi le za trenutek kot napad krize ali pa se pojavlja stalno. Če se napad pojavi nenadno, bo to pustilo negativno izkušnjo in posameznik bo kasneje s strahom pričakoval podobne situacije. Zato se oseba lahko začne umikati potencialnim podobnim situacijam, iskati izgovore in opravičila. Sčasoma se občutek ogroženosti poglobi in problem postanejo tudi situacije, ki so prežete z grozečo vsebino.

Posledice anksioznosti se lahko kažejo tudi v obliki motenj funkcioniranja organov, lahko vodijo do okvar ter posledično do psihosomatskih bolezni. Telesne težave so nenormalen srčni ritem, visok krvni pritisk, sindrom razdraženega črevesja, čir, zgaga, mišični krči, tresenje, slab imunski sistem ter celo izguba las.

PANIČNA MOTNJA

Panični napad traja običajno približno 10 minut, spremlja ga hud strah, anksioznost in prepričanje, da bo oseba takrat umrla. Napad se začne z nekim dogodkom, ki sproži sicer normalno reakcijo telesa, ki pa jo oseba napačno interpretira. Namesto, da bi telesne simptome zaznala kot normalne, jih dojame kot znak, da se dogaja nekaj nevarnega, na primer srčni napad. Ta interpretacija prinese naraščujoč strah in s tem še večjo telesno vznemirjenost. Ker se ljudje bojijo ponovnega doživetja paničnega napada, se pogosto začnejo izogibati določenemu kraju ali dejavnosti. Za postavitev diagnoze se mora panični napad pojaviti več kot enkrat.

POST-TRAVMATSKA STRESNA MOTNJA

Veliko ljudi po prestani hudi tragediji izredno trpi. Travma pogosto povzroči vsaj nekaj začasnih neprijetnih čustvenih ali telesnih reakcij, ki lahko nastopijo takoj po dogodku ali pa šele čez nekaj let. Simptomi so v bistvu načini, na katere se telo spopade in predela travmatičen dogodek. Neželjeni spomini se lahko pojavljajo tudi v sanjah, ob podoživljanju dogodka pa se pojavljajo tako telesne ali čustvene reakcije. Oseba se lahko izogiba razmišljanju in pogovoru o stresnem dogodku, se izogiba krajem in ljudem, ki jo nanj spominjajo, izgubi interes za življenje, se odmakne od ljudi, se počuti otopelega in odmaknjenega.

DEPRESIJA

Beseda depresija izvira iz latinščine in pomeni pobitost ali potlačenost. Razlikuje se od navadne žalosti, ki je čisto normalen in običajen odziv človeka. Depresija ima veliko oblik in nekatere od njih ni mogoče prepoznati takoj zato je dostikrat zastrta ali pa se jo zamenja za kaj drugega. Nastane iz različnih vzrokov. Pojavi se lahko kot reakcija na določen dogodek, zaradi ponavljajočih se in dolgotrajnih pritiskov, lahko se pojavi kot manično-depresivna duševna bolezen ali pa kot posledica druge bolezni. 

Depresija je bolezen pri kateri je moteno delovanje nekaterih kemičnih prenašalcev, imenovanih nevrotransmitorji, ki v možganih prenašajo sporočila med celicami. Med njimi pride do porušenja ravnovesja v predelu možganov, ki uravnavajo razpoloženje. Do podobne situacije pride tudi pri anksiozni motnji, le da se poruši delovanje drugih nevrotransmitorjev. Za depresijo so značilne predvsem motnje na področju čustvovanja in razpoloženja pa tudi spremembe na vedenjskem in miselnem področju, razvoj bolezni pa je pogojen s številnimi različnimi dejavniki, tudi gensko nagnjenostjo.

Za razvoj bolezni je potreben dejavnik iz okolja, ki motnjo sproži, na primer stresni življenjski dogodek, zdravstvene težave ali neprijetni dejavniki v okolju, ter dejavniki, ki depresijo vzdržujejo, to so življenjski dogodki, ki trajajo dlje časa, na primer brezposelnost, izguba partnerja ali družine, in podobno. Depresijo lahko izzovejo tudi dlje časa trajajoči strahovi, katerih vzrokov ni nujno, da se oseba zaveda. Spremlja jo brezvoljnost, utrujenost, zmanjšana vitalnost, večja potreba po spanju, čeprav je kvaliteta spanja slabša, slabši apetit ter zmanjšana spolna sla. Telesna drža se lahko spremeni, mišice so bolj napete, pojavijo pa se tudi bolečine v želodcu ter težave s prebavo. Pojavi se lahko tudi splošna upočasnjenost, izguba interesa za dejavnosti v katerih je oseba včasih uživala ter zmanjšana motivacija.

Razlika med depresijo in anksioznostjo je v tem, da je za anksioznost značilna reakcija boja ali bega za depresijo pa ne-odzivanje ali vdanost v usodo. Velikokrat se obe bolezni prekrivata, čeprav ne gre za isto stvar.

Kadar zdravnik (psihiater) postavi diagnozo depresija, anksioznost ali izgorelost, je velikokrat lahko rešitev le zdravilo, ki pomaga v tem smislu, da oseba lahko začne delovati v smeri reševanja in odpravljanja težav. Kontrolo nad jemanjem mora vedno spremljati zdravnik, saj v nasprotnem primeru lahko pride do odvisnosti. Poleg zdravil pa je zelo priporočljivo, da oseba spremeni svoje življenjske navade, da obiskuje psihoterapijo, izvaja sprostitvene tehnike, se ukvarja s športom, izboljša prehrano ter izboljša svoje spalne navade.

IZGORELOST

Izgorelost, burnout ali sindrom izčrpanosti je stanje telesne, duševne ali čustvene izčrpanosti v poklicu, prostem času in v odnosih, ki se razvija postopoma ali pa izbruhne nenadoma, pred tem pa se pojavlja dlje časa trajajoča preobremenitev brez ustreznega proti-ukrepanja. Izgorelost se razlikuje od delovne izčrpanosti, ki je normalna posledica prekomernega dela in se jo da odpraviti z dovolj počitka. Kadar gre za izgorelost samo počitek ni dovolj. Izgorelost se pri posamezniku kaže na različne načine, in sicer kot depresivno razpoloženje, jokavost, povečana razdražljivost in napetost. Na področju mišljenja se kažejo znaki brezupa, nizkega samospoštovanja, slabega spomina in koncentracije. Telesni znaki so boleče mišice, glavoboli, slabša prebava in slabše spanje. Med vedenjske znake pa štejemo povečano uživanje kofeina, tobaka, alkohola ter psihoaktivnih substanc, prepirljivost, površnost pri delu ter opustitev športnih aktivnosti. Razlikujemo aktivno in pasivno izgorelost. Aktivno povzročajo institucije, zunanji dogodki in delovni pogoji, pasivna izgorelost pa posameznikov notranji odziv na to dogajanje.

PRIPOROČLJIVA LITERATURA:

1. Dernovšek Mojca Zvezdana, Mateja Gorenc in Helena Jeriček. Ko te strese stres: kako prepoznati in zdraviti stresne, anksiozne in depresivne motnje. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije.

2. Elliott Charles H., dr. in dr. Laura L. Smith. Premagovanje anksioznosti za telebane. 2010 Ljubljana: Založba Pasadena.

3. Erzar Tomaž. Duševne motnje, psihopatologija v zakonski in družinski terapiji. 2007. Celje: Celjska Mohorjeva družba.

4. Friebel, Volker dr. in Widmar Puhl. Depresije, prepoznavanje, preprečevanje, zdravljenje. 2000. Ljubljana: Slovenska knjiga d.o.o.

5. Gillett Richard dr. Premagovanje depresije, praktični vodnik za samopomoč pri preprečevanju in zdravljenju. 1992. Ljubljana: Državna založba Slovenije d.d.

6. Hamilton, David R. Kako um zdravi telo. 2010. Brežice: Primus.

7. Kamin, Tanja, Helena Jeriček Klanšček, Maja Zorko, Maja Bajt, Saška Roškar, Mojca Zvezdana Dernovšek. Duševno zdravje prebivalcev Slovenije. 2009. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica.

8. Kermani, Kai dr. Autogenic Training. 1990. Great Britain: The Guernsey Press Company Ltd.

9. Lenne, Raphael. Depresija, bolezen našega časa. 1978. Ljubljana: Cankarjeva založba

10. Rakovec Felser, Zlatka. Človek v stiski, stres in tesnoba. 1991. Maribor: Založba Obzorja.

11. Schmidt, Ignac. Glava dela čudeže. 2015. Maribor: Založba Pivec.