Beseda depresija izvira iz latinščine in pomeni pobitost ali potlačenost. Razlikuje se od navadne žalosti, ki je normalen in običajen odziv človeka. Depresija ima veliko oblik in nekatere od njih ni mogoče prepoznati takoj zato je dostikrat prezrta ali pa se jo zamenja za kaj drugega. Nastane iz različnih vzrokov. Pojavi se lahko kot reakcija na določen dogodek, zaradi ponavljajočih se in dolgotrajnih pritiskov, lahko se pojavi kot manično-depresivna duševna bolezen ali pa kot posledica druge bolezni.
Depresija je bolezen pri kateri je moteno delovanje nekaterih kemičnih prenašalcev, imenovanih nevrotransmitorji, ki v možganih prenašajo sporočila med celicami. Med njimi pride do porušenja ravnovesja v predelu možganov, ki uravnavajo razpoloženje. Do podobne situacije pride tudi pri anksiozni motnji, le da se pri njej poruši delovanje drugih nevrotransmitorjev. Za depresijo so značilne predvsem motnje na področju čustvovanja in razpoloženja pa tudi spremembe na vedenjskem in miselnem področju, razvoj bolezni pa je pogojen s številnimi različnimi dejavniki, tudi gensko nagnjenostjo.
Za razvoj bolezni je potreben dejavnik iz okolja, ki motnjo sproži, na primer stresni življenjski dogodek, zdravstvene težave ali neprijetni dejavniki v okolju, ter dejavniki, ki depresijo vzdržujejo, to so življenjski dogodki, ki trajajo dlje časa, na primer brezposelnost, izguba partnerja ali družine, in podobno. Depresijo lahko izzovejo tudi dlje časa trajajoči strahovi, katerih vzrokov ni nujno, da se oseba zaveda. Spremlja jo brezvoljnost, utrujenost, zmanjšana vitalnost, večja potreba po spanju, čeprav je kvaliteta spanja slabša, slabši apetit ter zmanjšana spolna sla. Telesna drža se lahko spremeni, mišice so bolj napete, pojavijo pa se tudi bolečine v želodcu ter težave s prebavo. Pojavi se splošna upočasnjenost, izguba interesa za dejavnosti, v katerih je oseba včasih uživala ter zmanjšana motivacija.
Razlika med depresijo in anksioznostjo je v tem, da je za anksioznost značilna reakcija boja ali bega, za depresijo pa ne-odzivanje ali vdanost v usodo. Velikokrat se obe bolezni prekrivata, čeprav ne gre za isto stvar.
Kadar zdravnik (psihiater) postavi diagnozo depresija, anksioznost ali izgorelost, je velikokrat lahko rešitev le zdravilo, ki pomaga v tem smislu, da oseba lahko začne delovati v smeri reševanja in odpravljanja težav. Kontrolo nad jemanjem mora vedno spremljati zdravnik, saj v nasprotnem primeru lahko pride do odvisnosti. Poleg zdravil pa je zelo priporočljivo, da oseba spremeni svoje življenjske navade, da obiskuje psihoterapijo, izvaja sprostitvene tehnike, se ukvarja s športom, izboljša prehrano ter izboljša svoje spalne navade.