Izgorelost, burnout ali sindrom izčrpanosti je stanje telesne, duševne ali čustvene izčrpanosti v poklicu, prostem času in v odnosih, ki se razvija postopoma. Izbruhne lahko nenadoma, čeprav so se pred tem pojavlje dlje časa trajajoča preobremenitev brez ustreznega proti-ukrepanja. Gre za skrajno točko, ko oseba ne more več kontrolirati svojih težav in lahko vodi v razvoj resnejših telesnih bolezni.

Pojem izgorelosti je bil prvič opisan v 70. letih 20. stoletja v povezavi s poklici s področja zdravstva, socialnega varstva in poučevanja, kot posledica kroničnega stresa, kasneje pa se je priznalo, da se lahko pojavi v zvezi s katerim koli poklicem.

Izgorelost se razlikuje od delovne izčrpanosti, ki je normalna posledica prekomernega dela in se jo da odpraviti z dovolj počitka. Kadar gre za izgorelost samo počitek ni dovolj. Izgorelost se pri posamezniku kaže na različne načine, in sicer kot depresivno razpoloženje, jokavost, povečana razdražljivost in napetost. Na področju mišljenja se kažejo znaki brezupa, nizkega samospoštovanja, slabega spomina in koncentracije. Telesni znaki so boleče mišice, glavoboli, slabša prebava in slabše spanje. Med vedenjske znake pa štejemo povečano uživanje kofeina, tobaka, alkohola ter psihoaktivnih substanc, prepirljivost, površnost pri delu ter opustitev športnih aktivnosti.

Razlikujemo aktivno in pasivno izgorelost. Aktivno povzročajo institucije, zunanji dogodki in delovni pogoji, pasivna izgorelost pa posameznikov notranji odziv na to dogajanje.